V skladu z vodilnim motivom naše kmetije, da poleg sonaravne reje živali redimo izključno domače slovenske vrste in pasme, smo za varuha naše kmetije izbrali kraškega ovčarja – oziroma, če smo natančni, kraško ovčarko.
Kraški ovčar v slovenski literaturi in tisku
Pse iz okolice Pivke je opisal tudi Janez Vajkard Valvasor: »Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožo stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi«.
“Od pamtiveka živi na našem Krasu ovčar, na vasi služi kot pes-čuvaj. V vsled neverjetne hrabrosti in vztrajno zlasti pa vsled svoje skrajne vdanosti je bil dragocen zlasti svoj čas, ko je bilo še mnogo več volkov. Ovčar se je brez pomisleka spustil v boj z volkom in ga vedno premagal. Ta domača pasma je zastopana le še z redkimi čistimi eksemplari. Da se pasma reši pogina, so pridobili ljubitelji par prvovrstnih ovčarju, s smoterno vzgojo ter vzrejo se bo kraški ovčar vsaj enakovreden nemškemu ovčarju. S smoterno vzgojo ter vzrejo se bo gotovo doseglo, da se ta domači pes razširi ter obdrži vse one vrline, radi katerih je postal našim Kraševcem nenadomestljiv prijatelj in pomočnik.”
(Vir: Narodni dnevnik, 2. september 1926)
“Kraški ovčar biva na našem ozemlju že preko 2000 let, je bil torej v naši domovini še pred prihodom naših prednikov. Napredujoča kultura in z njo združeno napredovanje poljedelstva, ki je skušalo izrabiti vsak košček plodne zemlje v poljedelske sume, sta omejevala vedno bolj ovčjerejo,
pri kateri je igral kraški ovčar nenadomestljivo vlogo spremljevalca in čuvaja ovčjih čred. S tem neprestanim krčenjem svojega delavnega polja pa je ginila počasi tudi pasma, ki se je obdržala do pred vojne le še v ozkem, popolnoma kraškem terenu, kjer so se ljudje pečali z ovčjerejo.”
“Na zunaj karakterizira kraškega ovčarja njegova široka, klinasta glava s klapastimi uhlji, njegov močni, široko zgrajeni, v kosteh zelo močni trup, ki je pokrit z dolgo dlako. Pod vrhnjo dlako, ki mora biti pri tipičnem psu železnosive barve, se nahaja silno gosta, svilena podlanka, ki omogoča psu bivanje na prostem v najneugodnejših klimatičnih razmerah. Poseben okras našega ovčarja tvori njegov zelo košati rep, ki ga nosi zavitega kot pahljačo nad svoji hrbtom ali pa ga položi lepo navzdol. V tem položaju je pes naravnost slikovit in se ne more meriti ž njim noben nemški ovčar.”
(Vir: Jutro, 22. september 1929)
“Poleg nemških ovčarjev poznamo pri nas prav lepega psa kraškega ovčarja. Kraški ovčar je nekoliko manjši kot nemški, zelo močan ali vendar eleganten in živahen. Kakor že pove ime, je domovina kraškega ovčarja Kras, torej slovenska in hrvatska pokrajina. Ker se pa ljudem dopade vedno kaj tujega, bolj kakor naše domače, kljub temu, da je naše boljše in lepše, kaj
radi zamenjajo domače dobro blago za slabo tuje. Tako je bilo tudi z našimi kužoni. Gojili so tuje vrste, dočim so domače zanemarjali. Na naše lepe pse so nas opozorili šele tujci. Angleži danes plačujejo ogromne vsote za lepe kraške ovčarje, ki jih pa najdemo v večjem številu le še na Balkanu.”
(Vir: Jutro, 1. maj 1929)
