Prašiči proste reje (Ang. Free Range Pigs) so bili pri nas še do druge svetovne vojne nekaj povsem normalnega in prevladujoč način gojitve prašičev, nato se je pojavil trendi, da se prašiče zapre v hlev, da tako hitreje rastejo.
Kaj sploh je prosta reja?
Prosta reja je nasprotje hlevske reje.
Pri hlevski reji so prašiči omejeni izključno na svoj prostor v hlevu in se ne morejo prosto gibati. Vsa hrana in voda jim je dana.
Pri prosti reji se prašiči prosto sprehajajo po pašniku, kjer in kadar je to mogoče tudi v in iz hleva. Večine hrane najdejo sami na pašniku, po potrebi se dodaja hrana(npr v zimskih mesecih, ko je hrane v naravi manj ali je težje dosegljiva, ker je zaradi zmrznjene zemlje ritje po le tej skoraj nemogoče) v kolikor ni naravne površinske vode se prašičem omogoči tudi dostop do vode.
Pašniki so omejeni z ograjo največkrat električnim pastirjem – povsem prosta reja, da prasec sam vandra okoli in da se ga locira pred zakolom se še ne prakticira.
Mi prašiče zapiramo v hlev samo v primeru ekstremno nizkih temperatur, ko je nevarnost napada medveda ali volka in ko so samice pred porodom le te oddvojimo od ostalih. Ter seveda ob servisnih posegih na pašniku.
V Sloveniji ponovno vse bolj popularni postajajo krško-poljski prašiči, ki se prosto pasejo.
Pri nas se živali pasejo na 20 ha površin, kar je približno enaka velikost, kot 40 nogometnih igrišč. Še malo statistike: pri nas na vsako žival pride kumulativno 1.000 m2 pašnega prostora – povprečna površina stanovanja na osebo v Sloveniji pa je 25 m2 (vir). Kar pomeni, da ima vsak naš prašič doma povprečno 40 krat več prostora, kot povprečen Slovenec ali Slovenka.
Madžarski in Srbski gojitelji mangalic priporočajo pašo v gozdu. Možnost paše v gozdu pri nas še proučujemo. Poleg zakonskih omejitev je glavna ovira možnost, da živali pridejo v stik z divjim prašičem in potencialna ogroženost s strani divjih zveri.